Arctic deep sea: colonization in Slow Motion

March 26, 2019 Sedeče živali lahko le zelo počasi osvajajo nove habitate

Na dnu arktičnega globokega morja živijo različne živali, pritrjene na skale in s filtrirnimi aparati ali lovkami, ki se prehranjujejo z odvzemanjem hranil iz voda. Vendar lahko minejo desetletja, preden se taka kolonija ustanovi. To je sklep znanstvenikov z Inštituta Alfreda Wegenerja, Helmholtz Center for Polar and Marine Research (AWI) iz 18-letnega dolgotrajnega eksperimenta, o katerem zdaj poročajo v reviji "Limnology and Oceanography".

Nekatere vrste spužev stojijo na kamnih, lovke pernatih zvezd (comatulida) in morskih lilij težijo svoje lovke v toku. Ko daljinsko vodena podvodna vozila potujejo po morskem dnu arktičnega globokega morja, njihove kamere znova in znova posnamejo slike teh sedečih živali. Med njihove najpomembnejše življenjske prostore sodijo tako imenovani kapniki. To so skale in balvani, zamrznjeni na kopnem v ledenik in preneseni v morje. Takoj ko se led stopi, se kamni pogreznejo na dno morja in tako zagotovijo trdno podlago, na katero se zanašajo številne od teh vrst.

Toda kako dolgo bo trajalo, da bodo prvi naseljenci v arktičnih globokomorjih uporabiti to ponudbo? In kako se partnerstvo razvija naprej? "Doslej o tem nismo vedeli skoraj nič," pojasnjuje Michael Klages iz AWI.

Zdaj so nova odkritja globokomorskega observatorija HAUSGARTEN, ki se nahaja v ožini Fram med Spitsbergnom in Grenlandijo. in v katerem AWI izvaja različne ekološke dolgoročne študije. Julija 1999 je Michael Klages skupaj s kolegi iz AWI postavil težko kovinsko ogrodje na morsko dno na globini 2500 metrov. Nanj so bile pritrjene tako imenovane poravnalne plošče iz klinker opeke, pleksi stekla in lesa, ki bi lahko ponudile sedečim prebivalcem preživetje.

V letih 2003 in 2011 je ekipa tega načrtovalca opravila obiske z daljinsko vodenimi podvodnimi vozili ; konec avgusta 2017 je bil okvir končno spravljen na površje. Prva avtorica trenutne znanstvene publikacije, Kirstin Meyer-Kaiser, je nato "natančno pregledala" rešene kolonizacijske plošče, preštela posamezne organizme, jih zbrala in taksonomsko razvrstila.

"V tem poskusu smo videli, da kolonizacija takšnih habitatov v globokem morju Arktike je izjemno počasna," pravi Michael Klages. Po štirih letih so se na ploščah pojavili le enocelični organizmi iz skupine foraminifer; po dvanajstih letih je bila polipu Halisiphonia arctica dodana samo ena sama večcelična žival. In tudi po 18 letih se je število nevretenčarjev omejilo na le 13 vrst.

Iz tega skromnega donosa pa raziskovalci ne sklepajo, da naravni trdi substrati niso pomembni habitati – ravno nasprotno: »Brez jih, v arktičnem globokem morju ne bi bilo kar nekaj sedečih živali,« poudarja Michael Klages. Zdaj vseprisotni civilizacijski odpadki v oceanih se ne zdijo dobro nadomestilo. Čeprav je ekipa AWI na posnetkih, posnetih z daljinsko vodenimi podvodnimi vozili, že videla plastično steklenico, na kateri je rasla morska lilija. »Tako smo prišli na idejo, da bi v našem eksperimentu uporabili plošče iz pleksi stekla,« pojasnjuje raziskovalec. "Želeli smo videti, ali jih je mogoče poseliti tako dobro kot naravno podtalje." Zdi se, da temu ni tako. Kakorkoli že, po 18 letih se je na plastiko naselilo bistveno manj živali kot na klinker opeko.

Vendar slednja ni dohajala sosednjega skalnega grebena, kjer je bilo mogoče zaznati vsaj 65 različnih nevretenčarjev. Morda celo skoraj dve desetletji nista bili dovolj, da bi dosegli teoretično možno biodiverziteto na krožnikih. Zgoraj omenjeni greben pa je veliko starejši in je imel ustrezno več časa, da je privabil širši krog prebivalcev.