Mikroplastika, najdena v ribjih staležih iz Severnega in Baltskega morja

February 2, 2016

Morske ptice niso edine živali, ki jih ogroža poguba mikroplastike. V dveh ločenih študijah so znanstveniki na Inštitutu Alfreda Wegenerja Helmholtz Center for Polar and Marine Research (AWI) pokazali, da so prizadeti tudi drugi organizmi in rastline.

Odvržene plastične materiale sčasoma razgradijo vremenski vplivi. Prek sončne svetlobe, ultravijoličnih žarkov, vetra in valov razpade na manjše drobce. Ko so ti drobci manjše od pet milimetrov, so znane kot mikroplastika, ki jo danes najdemo v skoraj vseh oceanih na svetu.

Ko znanstveniki pri AWI raziskujejo količino in širjenje mikroplastike v morju, naletijo na dokaze o njenem vplivu na morsko življenje in ekosistem. Dve njihovi nedavni študiji sta identificiral posebne skupine organizmov in rastlin, na katere vpliva mikroplastika.

Skuše zamenjajo mikroplastiko za plen

V eni izmed študij so pregledali želodčno vsebino 290 iverk skuš, iverk, sledov, trsk in desnih iverk, vzetih iz Severnega in Baltskega morja. Odkrili so, da skuša zaužile več plastike kot tiste ribe, ki so več časa preživele blizu morskega dna, kot sta iverka in rumenoplavuti morski list. Poleg tega so skuše zaužile mikroplastiko od 13 do 30 odstotkov več časa, odvisno od tega, kje so bile ujete.

Po drugi strani pa sled v določenih letnih časih v svojem sistemu ni imel mikroplastike. "Razlog za to je morda v prehranjevanju rib," je dejal dr. Gunnard Gerdts, AWI biolog in glavni avtor študije.

Dr. Gerdts je pojasnil, da je skuša mikroplastiko, ki plava na vodni gladini, morda zamenjala za plen, zlasti novorojene cevke, ki jih običajno najdemo na vodni gladini in so po obliki in barvi nekoliko podobne mikroplastiki.

Trenutno je malo znanega o učinkih uživanja mikroplastike pri ribah. Kljub temu je dr. Gerdts opisal trsko, ki je imela v želodcu približno 50 cm dolgo gumico. Zato, ker je je ni mogel izpljuniti, je riba umrla od lakote. Bi lahko zaužitje mikroplastike imelo tako resne posledice tudi pri ribah? Po mnenju dr. Gerdtsa njihova študija vsaj ni pokazala nobenih znakov te možnosti.

Mikroplastika na morskih algah, ki jo jedo morski polži

gozd alg.

Gutow je dejal, da je presenetljivo, da skalnate obale in organizmi, ki tam živijo, skoraj niso bili raziskani glede mikroplastike, saj so na takih mestih večji plastični kosi naribani v manjše delce.< /p>

"Naši poskusi kažejo, da se mikroplastični delci še posebej dobro oprimejo strukturirane in lepljive površine mehurja," je dejal Gutow.

Da bi preverili to predpostavko, so raziskovalci preučevali vzorce morskih alg in polže, vzete z obale Severnega morja. Najprej so raziskali, na koliko delcev mikroplastike se je naneslo površino mehurja. Nato so na morske alge pritrdili delčke fluorescentne plastike in z morskimi algami hranili polže.

Rezultati so pokazali, da višja ko je koncentracija mikroplastike v vodi, več delcev je bilo najdenih na površino alg. Vendar pa v tkivih ali krvnem obtoku polžev ni bilo sledi fluorescentnih delcev.

Gutow pravi, da so znanstveniki doslej svojo pozornost usmerjali na ogrožene vrste, zlasti tiste, ki so se zakopale v morsko dno ali živele v filtrirani morski vodi. Njegove raziskave so pokazale, da je obseg vrst, ki jih mikroplastika prizadene, veliko večji in zajema tudi morske rastlinojede živali; poleg tega je treba upoštevati tudi okolje in bitja skalnatih obal.