© The research vessel MARIA S. MERIAN off the western coast of Greenland.
(c) Rafael Abel, GEOMAR
© From the research vessel MARIA S. MERIAN, water samples are taken from the Labrador Sea.
(c) Rafael Abel, GEOMAR
© Th e research vessel METEOR.
(c) Hermann Bange, GEOMAR
© The French research vessel THALASSA in the port of St. John's (Newfoundland, Canada).
(c) Ann Katrin Seemann
Odkrita tesna povezava med globokimi tokovi in podnebjem
April 21, 2017
Raziskovalci GEOMAR objavljajo dolgoročna opazovanja iz Labradorskega morja
Labradorsko morje v severozahodnem severnem Atlantiku je eno glavnih območij svetovnega oceanskega kroženja.
Od leta 1997 GEOMAR Helmholtz Center for Ocean Research Kiel spremlja oceanske tokove od površine oceana do morskega dna z uporabo niza oceanografskih observatorijev. Pred kratkim je bila objavljena analiza njihovih podatkov od leta 1997 do 2014, ki je razkrila tesno povezavo med globokimi tokovi in spremenljivostjo podnebja na različnih časovnih skalah.
Od milih zim v severni Evropi, padavin v zahodni Afriki do orkanov v Severni Ameriki, energija, ki jo po vsem svetu porazdeli globalno kroženje oceanov, vpliva tako na podnebje kot regionalno vreme. Ključno območje v tej enačbi je Labradorsko morje med Severno Ameriko in Grenlandijo. Tu se tople slane vode, ki prihajajo z juga blizu morske gladine, ohladijo in spustijo v globino. Od tam tečejo vodne mase nazaj proti jugu vzdolž celinskega roba. Jasno je, da ima to območje ključno vlogo v svetovnem oceanskem kroženju.
Od leta 1997 na južnem izhodu iz Labradorskega morja GEOMAR Helmholtz Center for Ocean Research Kiel upravlja oceanografske observatorije, ki pokrivajo vse ravni tega sistema. Ekipa štirih oceanografov je objavila najbolj popolno analizo zbranih podatkov v Journal of Geophysical Research Oceans.
"Uspeli smo zaznati povezave med južnimi globokimi tokovi in vetrnimi sistemi nad severnim Atlantikom, ki prej niso bili znani," je povedal glavni avtor Rainer Zantopp iz GEOMAR.
Observatoriji, ki se nahajajo 53 stopinj severno od zahodne meje Labradorskega morja, obsegajo niz merilnikov toka in senzorjev za temperaturo in slanost, ki so pritrjeni na verige in jeklene kable. Sidrne uteži, ki se nahajajo na spodnjem koncu, držijo te priveze na mestu, medtem ko plavajoče lebdenje potegne drugi konec proti površini.
"To nam omogoča merjenje tokov od tik pod površjem do tik nad tlemi, " je pojasnil Zantopp.
Študija temelji na podatkih, zbranih med 13 znanstvenimi križarjenji med letoma 1996 in 2014 – predvsem na nemških raziskovalnih ladjah METEOR in MARIA S. MERIAN ali francoski raziskovalni ladji THALASSA.
Na podlagi analize je bilo ugotovljeno, da so južni globoki tokovi vzdolž zahodne meje Atlantika nihali na različnih časovnih skalah. Še posebej je avtorje presenetil najgloblji tok blizu oceanskega dna.
Po mnenju oceanografa iz Kiela: "Čeprav je bolj stabilen od tistih na zgornjih nivojih, se spreminja s skoraj desetletnim obdobjem."
Nadaljnja analiza je pokazala, da so bila nihanja najglobljega toka sinhrona z nihanji vetrnih sistemov nad severnim Atlantikom. Na slednje vpliva razlika v tlaku med azorskim vrhom in islandskim minimumom – severnoatlantsko nihanje (NAO).
"Intenzivnost najglobljega južnega toka iz Labradorskega morja kaže podobna nihanja kot NAO. Bili smo nekoliko presenečeni, da smo signal tako jasno našli v naših merilnih podatkih," je dejal Zantopp.
Na koncu je dodal: "Bolje kot razumemo interakcije med oceanom in atmosfero, bolj zanesljivo lahko razlikujemo naravne spremenljivosti in spremembe, ki jih je povzročil človek, ter tako naredimo boljše napovedi o prihodnjem razvoju."
Povezava do študije