Potapljanje podvodnega gejzirja

March 28, 2018 Zelo posebno potapljaško mesto na Islandiji

Naše potapljaško potovanje se začne na najeti ladji. Na mestu potapljanja začnemo z velikim korakom čez krov v vodo fjorda. Sestopimo pri boji. Vrv vodi naravnost do dna fjorda, vendar je na globini nekaj več kot 30 metrov povezana vrv, ki vodi neposredno do geotermalnega izvira Strýtan. Ta se dvigne iz globine približno 70 metrov do 15 metrov vode in "izpljune" vročo vodo v ledeno mrzli Atlantski ocean.

V krogih se potapljamo okoli fascinantne strukture. Odprtina je videti kot prevelik stalagmit. Tukaj so roji polenovk in polakov, kolonija svetlo belih pernatih vetrnic pa je prava paša za oči. Počasi se potapljamo navzgor. Na različnih točkah teče topla voda, ki lesketa iz odložene kamnine. Na vrhu postane res spektakularno. Iztok obdajajo bele mineralne in sedimentne plasti. Brez dvoma, zračnik še vedno raste centimeter za centimetrom. Vroča voda brbota iz odprtin in rahlo vleče navzgor. Toplo in hladno eno zraven drugega, to je kontrast, zaradi katerega je Islandija tako zelo posebna. Tokrat pa na mestu, ki ga je videlo zelo malo in bo še naprej skrit pred veliko večino dopustnikov!

Odkar so pred približno 30 leti raziskovalci začeli ciljno raziskovati globokomorski habitat , je prišlo do številnih vznemirljivih odkritij. Številne nenavadne ribe in glavonožce so ujele kamere potapljaških robotov in podmornic, predvsem na območju podmorskega gorovja Srednjeatlantskega grebena pa so odkrili tako imenovane črne kadilce - geotermalne odprtine, ki kuhajo vrelo vročo vodo in vse vrste zelo visoko koncentrirani minerali. Na veliko presenečenje znanstvenikov ta dejansko zelo sovražna območja nikakor niso bila nenaseljena - prav nasprotno: očitno se je posebej okoli teh odprtin razvila visoko specializirana favna, ki je lahko ciljno izkoriščala energijo iz notranjosti Zemlje. . Bakterije so izvajale kemosintezo, enakovredno fotosintezi. Do sedaj je pretvorba ogljikovega dioksida iz sončne svetlobe v biomaso (rastline) z nekaterimi izjemami veljala za edini vir življenja na našem planetu. Domnevalo se je, da tudi globoko morje »visi na kapljah« s svetlobo preplavljenih zgornjih vodnih plasti in se tam uporabljajo samo odpadki, ki potonejo tja.

Nenadoma pa so se znanstveniki soočili z popolnoma nove vidike, kajti če bi bakterije tu spodaj lahko pretvarjale energijo neposredno iz žvepla in nato služile kot vir hrane za kozice, črve cevkarje in druge prebivalce toplovodnih odprtin, potem bi to opredelili kot biotop, ki obstaja več ali manj neodvisno od preostalega sveta oziroma neodvisno od dela sveta, ki je odvisen od sončne svetlobe.

Poleg svojih misli uživam le v potopu, v breztežnosti, s katero lahko raziskujemo strmo dvigajoči se dimnik , in fantastičen pojav tople ali celo vroče vode, ki bruha z oceanskega dna sredi ledenega fjorda na Arktiki.

Kasneje pa spoznam, kako nenavaden kraj je to. Skoraj se mi zdi, da je bil zračnik veleposlanik iz globokega morja, ki je zrasel tam, da bi nam dal predstavo o čudesih, ki jih lahko najdemo v globinah oceanov.