Nova metoda za spremljanje virov CO2 na morskem dnu

August 30, 2019 Raziskovalci so preučevali uhajanje zemeljskega plina v Sredozemlju pred Italijo

Skladiščenje ogljikovega dioksida na morskem dnu je eden od ukrepov, o katerih razpravlja IPCC za omejevanje podnebnih sprememb. Zaenkrat pa ni dokazanih metod za spremljanje morebitnega uhajanja CO2 pod vodo na velikih območjih morskega dna. Z uporabo vrtin zemeljskega plina ob Italiji so raziskovalci iz Centra GEOMAR Helmholtz za oceanske raziskave Kiel razvili modele, ki bi lahko pomagali pri načrtovanju spremljanja uhajanja.

Zgolj z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov so cilji Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah zdaj skoraj nemogoče doseči. Zato IPCC razpravlja o dodatnih ukrepih za zmanjšanje koncentracije toplogrednih plinov v ozračju. Na primer, ogljikov dioksid, proizveden s sežiganjem fosilnih goriv, ​​bi lahko zajeli ali odstranili neposredno iz ozračja in nato shranili v geoloških rezervoarjih. Norveška skupina Equinor (prej Statoil) že od leta 1996 upravlja takšen objekt za zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida. Vsako leto v vodonosno plast peščenjaka pod Severnim morjem vbrizga približno eno megatono CO2. Vendar se še vedno razpravlja o zanesljivih možnostih za učinkovito spremljanje uhajanja toplogrednih plinov iz takšnih podmorskih rezervoarjev.

V tem kontekstu so raziskovalci GEOMAR preučevali naravne vulkanske vire ogljikovega dioksida ob obali Italije. Na podlagi ugotovitev teh študij so razvili modele, ki jih je mogoče uporabiti za spremljanje varnosti prihodnjih podmorskih nahajališč CO2. Ustrezna študija je bila zdaj objavljena v mednarodni reviji Environmental Science & Tehnologija.

Skladiščenje ogljikovega dioksida v skalnih plasteh pod morskim dnom predstavlja manjše tveganje za ljudi v primerjavi s shranjevanjem na kopnem. Če plin uhaja z morskega dna, se raztopi v morski vodi. Lahko pa zniža pH in poškoduje lokalni ekosistem. "Trenutno ni uveljavljene metode za lociranje takšnega uhajanja ogljikovega dioksida in za določitev skupne količine odhajajočega plina, saj se izhodne točke raztezajo čez nekaj sto kvadratnih metrov površine morskega dna," pojasnjuje dr. Jonas Gros iz GEOMAR, prvi avtor knjige nova študija. Skupaj s kolegi je zato raziskoval spremembe pH v bližini naravnih emisij ogljikovega dioksida pred Panareo, majhnim otokom ob obali severne Sicilije.

Med potapljaškimi operacijami in z ladijskimi inštrumenti so odvzeli vzorce plinov in vode v bližini izhodnih točk. Ekipa je te podatke uporabila za testiranje računalniškega modela, ki ga je razvil in ki bi napovedoval spremembe pH v morski vodi zaradi uhajanja ogljikovega dioksida. Ta simulacija je pokazala, da je več kot 79 odstotkov ogljikovega dioksida že raztopljenega na razdalji štirih metrov od morskega dna.

Ekipa je tudi ugotovila, da je model lahko predvidel vzorec variacije pH v vodah okoli plinskih vrtin, kar je bilo primerljivo z izmerjenimi senzorskimi podatki. "To bo novemu modelu omogočilo, da služi kot vodilo strategijam za redno spremljanje ponorov ogljika v morskem dnu in ocenjevanje vpliva emisij ogljikovega dioksida na lokalno morsko okolje," je dejal Gros.