Zelene morske želve "uživajo" v plastičnih delcih, ki so videti kot morske alge

(c) Brocken Inaglory, WIkimedia

Plastični delci, ki so podobni naravni hrani, so bolj verjetno pogoltnjeni Zelene morske želve pogosteje pogoltnejo plastiko, ki spominja na morsko travo – njihovo naravno prehrano. »Raje« imajo ozke plastične delce v naravnih barvah, kot sta zelena in črna, je pokazala nedavna študija, objavljena v reviji Scientific Reports. Znanstveniki z Univerze v Exeterju in Društva za zaščito želv (Ciper) so preučevali črevesje želv, ki jih je naplavilo na plaže na Cipru. Plastični delci so bili najdeni v vseh želvah, katerih prebavila so lahko pregledali. Raziskovalci niso mogli ugotoviti, kakšno vlogo je plastika igrala pri smrti želv. Večina jih je verjetno poginila zaradi interakcije z ribiškimi mrežami. »Prejšnje raziskave so pokazale, da usnjate želve jedo plastiko, ki spominja na njihov plen, kot so meduze, in želeli smo vedeti, ali bi se kaj podobnega lahko zgodilo tudi zelenim morskim želvam,« pojasnjuje dr. Emily Duncan z Univerze v Exeterju. »Morske želve so predvsem vizualni plenilci – hrano lahko izbirajo glede na velikost in obliko – in v tej študiji smo našli močne dokaze, da imajo zelene morske želve raje plastiko v določenih velikostih, oblikah in barvah – plastiko, ki smo jo našli v teh želvah.« Študija je pokazala, da manjše želve običajno vsebujejo več plastike, verjetno zato, ker so mlade živali manj izkušene (in zato jedo napačno hrano) ali pa zato, ker se prehranjevalne navade spreminjajo s starostjo in velikostjo. Od 34 pregledanih želv so znanstveniki lahko pregledali celoten prebavni trakt 19. Vse te želve so vsebovale med tremi in 183 plastičnimi delci. Dr. Pennie Lindeque iz Plymouth Marine Laboratory in avtorica študije je dejala: »Naše dosedanje delo o absorpciji mikroplastike s strani morskih organizmov, od zooplanktona do kitov, je vplivalo na politiko, kar dokazuje prepoved mikroplastike v pralni kozmetiki. Upamo, da bomo z boljšim razumevanjem vpliva nekaterih plastičnih odpadkov na različne živali in ekosisteme lahko pomagali razviti strategije preprečevanja.«

(c) Schuetze77, Wikimedia